Drugi letnik gimnazije se je tam januarja ukvarjal s srednjeveško poselitvijo (in preselitvijo) plemen po Evropi in na kratko preletel tudi tako imenovano zgodovino slovenskih prednikov. Saj se spomnite ene slavne risanke (in glasu Jurija Součka)? »Ati, kaj je to knežji kamen?« se je glasilo vprašanje.

»Nič lažjega kot to, pojdi z mano.« In smo šli. Iz sive Ljubljane, zamorjene z meglo do spodnjega roba pločnikov do karavanške stene, kjer se na severni strani razprostira Koroška, njen avstrijski del in modro nebo brez oblačka. In za prevoz je bil na voljo prav Hondin veliki SUV, ki sliši na ime CR-V. Nadvse imeniten plemiški voz s še bolj imenitno kombinacijo klasike in naprednih sistemov.

S tem mislim na to, da avto ni tehnični bav bav, ki ga mi, malce starejši, že skoraj ne maramo, da pa ima v »klasičnem« okolju na voljo prav vsa asistenca, ki jo Honda praktično ponuja in ni vsiljiva. Tam je, deluje, deluje odlično, razvaja voznika, ki pa za to ne rabi prebiranja kakih navodil ali se udeleževati tečaja.

Tretji potnik v avtu je bila – če izpustim družinsko anamnezo in relacije – mati najinega otroka. Ki je vztrajala, da bomo šli na izlet razsvetlitve o paraslovenski zgodovini, opremljeni z mogočnimi sendviči. Ker je CR-V v notranjosti pri dol

žini 4,7 metra presenetljivo prostoren avto (sploh na zadnjih sedežih), je konzola med sedeži služila ne samo kot držalo za plastenko, pač pa njen pokrov tudi kot priročna mizica. Pod sendviče razumite predvsem papriko in sadje. Pa še to spokojno sparkirani tik pod Ljubljem, kjer se je že kazalo sonce skozi veliko okno po celotni dolžini strehe.