Spomin na nekdanjo Hondo je še dovolj svež, da je pogled na današnjo prodajno paleto te japonske znamke kar malce presenetljiv. Nekoč smo govorili o športno nizkih modelih z »navitimi« atmosferskimi bencinarji, celo roadsterja so imeli, in še eden prvih kompaktnih športnih terencev je bil prav njihov CR-V. Danes je zgodba na prvi pogled precej bolj zadržana, za marsikoga kar malce neopazna, a kdor ji da priložnost, v hondah nove dobe najde nekaj zelo pomembnega- zen!
Samo poglejte njihovega športnega terenca ZR-V, ki po velikosti spada med CR-V in HR-V. Prijetno oblikovana zunanjost vsekakor ni izstopajoča, ampak je bolj tiste vrste, ki ti
počasi zleze pod kožo in ti postane všeč. Se pa za njim na cesti pogledi redkeje obračajo. Avtomobil je sicer približno enakih mer kot civic, le višino je za približno 20 centimetrov zajetnejši. S civicom ima sicer veliko več skupnega kot le zunanje gabarite, z njim si namreč deli več ali manj celotno tehnično osnovo, vključno hibridnim pogonskim sklopom.
Kombinacija dvolitrskega bencinskega motorja in elektromotorja oznako e:hev deluje tako, da kolesi večino časa poganja elektromotor. Bencinski stroj pa neposredno poganja sprednji kolesi le pri večjih obremenitvah. Preostanek časa je ali izklopljen ali pa funkciji proizvajalca električne energije. Elektromotor zmore 135 kW (184 KM) moči in kar 315 Nm navora, kar je tudi deklarirana moč celotnega pogonskega sklopa. Za speljevanje vselej skrbi elektromotor, zato je odziv zelo hiter, pa tudi pospeševanje je zvezno, kar malce zavajajoče daje občutek boljših pospeškov kot uradno izmerjenih sekund od do 100 km/h. Vozno izkušnjo bi lahko opisali kot uglajena dinamika, saj se med ovinki lepo pokaže znanje Hondinih inženirjev, obenem pa nikoli ni čutiti pretiranega vznemirjenja. ZR-V se vselej pelje suvereno in vseskozi daje občutek, da zmore in želi več, kot dovoli varčen hibriden pogonski sklop. Občutek rezerve vsekakor prija in vozniku daje toliko več zaupanja v avtomobil.
Nekaj okusa po civicu daje razmeroma nizek položaj sedežev, prav tako kakovostno izdelana notranjost. Ta je spet kombinacija prijetnih materialov in tipično japonskega pristopa oblikovanju. Seveda prevladuje črna barva in lahko rečemo, da so na armaturni plošči opravili odlično delo.
Instrumentna plošča je digitalna in zato prilagodljiva ter lepo pregledna, osrednji zaslon pa premerom 25,0 centimetra priročno odmerjen in na zadovoljstvo marsikoga opremljen nekaj fizičnimi gumbi. Najbolj priročen med njimi je prav gotovo vrtljiv gumb za prilagajanje glasnosti! Vseeno se tudi tokrat Japonci niso mogli upreti (nepotrebnemu) kompliciranju, saj so odvečno oblikovalsko telovadbo izvajali na sredinskem grebenu. Sicer hvalimo prostor za brezžično polnjenje telefona in poličko spodnjem »nadstropju«, neskončna vrsta gumbov po sredini pa je vse prej kot priročna. Se posebej neintuitiven je sklop za upravljanje menjalnikom, kjer je tipko treba pritisniti vrha, medtem ko je za vzvratno treba potegniti nazaj. To je gib, ki pri večini drugih avtomobilov menjalnik spravi položaj D. Seveda se tega lastnik vozila kaj hitro privadi. Kar se prostornosti tiče, je ZR-V udoben družinski avtomobil, katerem se udobno pelje tudi na zadnji klopi, medtem ko prtljažni prostor 390 litri ni ravno največji.
Splošni vtis med testiranjem tega avtomobila je bil izjemno pozitiven, pri čemer bi težko izpostavili enega ali dva vrhunca, pač pa gre za odlično usklajenost celote, od pogonskega sklopa do udobne in funkcionalne notranjosti. To je avtomobil, ki v nasprotju z nekdanjimi modeli te znamke ponudi veliko več, kot kaže na prvi pogled. Le priložnost mu je treba dati!
Gašper Stamač, foto: Jernej Prelac
